TAKLE MAMO

1.dejanje:

A: ''oo živjoživjo! dolg se že nismo vidl, ej! kako si?''
B: ''fajn! pa ti? nč ni slišat od tebe.''
A: ''tud vredu..mah skos sem neki okol, sej veš..''
B: ''ja, tko je..čuj, morva jit na kavo enkrat kej! pokliči me, mam še vedno isto številko,haha''
A: ''itakitak! veš da te bom. se slišva, moram letet zdej!''

...grem stavit da ste podoben pogovor že doživeli..
...in da nihče ni poklical za coffee meeting:)

2.dejanje:

A: ''ooo, ejga, ma kje si ti, nič nisi za kavo poklical, ne..''
B: ''veš kako pravjo, telefon dela v obe smeri! hehe''
A: ''dobra! neko vreme je tako čudno, ni nikjer za na kofetu sedet..''
B: ''ja, sam za ležat, ...pa še dobro ker pravjo da bo sonce jutri.''
A: ''a res? ja to bo pa fajno. pol se morva pa res na eni lepi terasi nekje na pijači dobit! sva na vezi, se mi mudi, veš''
B: ''jaz tudi šibam naprej..čaaau''


Tu bom prenehala s pisanjem.
Roko na srce, buhnedej da ima komedija še tretje dejanje ker ti lahko za še eno srečanje zmanjka kvazi fraz v besednem zakladu. :)

NINĐA STRIKES AGAIN

''Kaj te bloge sploh še kdo gleda?''

je bilo prvo vprašanje v moji glavi ko se mi je porodila ideja o novem postu.

''Eh, Nina, dobre ocvirke pa ja vedno nekdo hoče brat.''

Okej, torej, nov blogrski post, a stari ego, kritičnost in humor.

Čeprav se je v nekaj letih marsikaj spremenilo.

Naprimer, imamo vlado Janeza Janše.

Damjan Murko pa bo kmalu dobil otroka.

Zjutaj je Maribor preplavil nov val osnovnošolskih otrok in srednješolske mladine. Del slednjih je prišel v mesto oblečen v najboljše kavbojke, hudo majčko, stuširan in naparfuman. Kmalu se je transformiral v nekaj podobnega grafitnim stenam z velikim F na čelu. Fazani, kakopak. Da si boste le zapomnili dan, ko ste zvečer s sirkovo krtačo ribali flomastre s sebe. Tega niste počeli že od vrtca.

Hočeš nočeš so mi misli ušle na naše prve dni v septembru. Moram priznat, da se tistih iz osnovne ne spominjam. Najbrš smo jih s konzumiranjem velikih količin alkohola v srednješolskih letih izbrisali.

Prvi letnik, malo prestrašeni, malo vznemirjeni, v pričakovanju sedimo za mizo v lokalu in sipamo jutranjo kavico, nato se pa v skupini odpravimo proti novim izzivom. No, zaenkrat je naš cilj priti v gimnazijo s čim več gole kože in čim manj koruznih odpilkov. Cilj štvelika dve? Priti ven na podoben način. Globoko v sebi pa smo si le želeli tisto črko F na čelu, pa Frrr čez celo roko, saj smo bili ponosni da smo (pa čeprav sveže pečeni) srednješolci! To zrelost smo dokazali popoldne v parku z gajbo pira.

Drugi letnik je bil čas za revenge. Za to so bile potrebne že avgustovske priprave. Koruzo je blo treba stret, pa flomastre ukrast mlajšim bratcem in sestricam. Na D dan, po jutranjem pirčku, smo v bojni opravi čakali pred vrati izobraževalne ustanove in si privoščili 'sveže meso'. Po naših formalnih obveznostih pa nas je ujagal profesor, nam razdelil metle in zagrozil z opominom če te koruze TAKOJ ne pospravimo. No, koruzo smo pometli, potem se pa s steklenico vodke, buteljko vina in sixpackom odpravili...na klopco v drevored.

Mislim da naslednja leta nismo vredna omembe, saj se nam je kratko malo jebalo za vse, razen za dovolj procentov alkohola v pijači.

Danes pa, na prvi dan v novem šolskem letu, ležim tu, v sobici nad Mariborom in poslušam vpitje neke mladine ki pije v parku pod mojim blokom. V hladilniku že kake pol leta čaka buteljka mojega najljubšega na posebno priložnost. Odprem jo, da bo danes res poseben dan.

Nazdravljam na vse naše žlahtne dneve, na prijatelje, moje črtice in pivske neznance, na neprespane noči zaradi učenja ali pitja, in na jutra z glavoboli zaradi alkohola ali prihajajočega testa. Na smeh, na jok, na vse spomine. Tisi pa, ki vas vse to še čaka, enjoy the ride!

Cheers! :)